Ptuj

Zdenko Kodrič

Brez reke mesto nikoli ne bi bilo to, kar je. Reka je ogledalo. V njem se še zmeraj prerivajo podobe izpred tisoč let in več, v njem so obrazi Keltov in Rimljanov, Hunov in Avarov, Turkov in Ptujskih gospodov, Nemcev in Slovencev, ki v tem mestu pravzaprav prebivajo od nekdaj. Ptuj je mesto zakladov, mask in vina, izumov in presenečenj. Na Ptuju prebivajo raznovrstni ljudje. Kar težko jim določim poreklo. Oni dan sem blizu Malega gradu srečal človeka, ki je bil tak kot Vespazijan ; na tržnici sem prepoznal Marka Antonija Primusa , ki je že navsezgodaj kupoval solato; v bifeju Orfej v Prešernovi ulici sta kavo srkala plemič Radogost in knez Kocelj ; v gledališče je vstopal popotnik Santonino ; po Murkovi je tekla in vpila vdova Schepp in v teater so prav takrat štirje odnesli golega Mitro . Na pragu ljutomerske hiše je med stebroma počival Anton Schütz in preklinjal dolgo pot, ki jo je prehodil; pred hišo v Kaniži je stala Haslova in se poljubljala z nekim tipom; z motorjem je po mostu dirkal Puh. Te ptujske podobe se mi prikazujejo zmeraj: ko hitim čez imeniten most za pešce ali ko se z avtom peljem čez most v hipermarkete na robu mesta.

Ptuj je mesto presenečenj. Ko premišljujem o mestu, ko opazujem meščane, se pojavi Mitra. Izvleče se iz skale in motri vame. Opazujem ga z varne razdalje. Mitra, ti si bitje, ki je sestavilo Ptuj, ga hvalim, stroj, ki je pognal kolo življenja; ljudem si dal trto, načrtoval grad, hiše, kleti, dvorišča, vodnjake, spomenike, tlak in stopnice, obesil izveske gostilnam. V reko si vrgel kremenčev pesek in delce železa, da je reka postala zrcalo. Jecljaje me pozdravi: »Zzz dravo!« in izgine. Ptuj se spremeni v prestolnico, ki ji zavlada človek. Po Mitrinih načrtih gradi tovarne, postavlja zakone in vero, se ljubi in pije, izumlja in izobražuje. Ženske rojevajo, šivajo srajce, vodijo podjetja. Moški obdelujejo zemljo, stiskajo grozdje v mošt, izdelujejo opeko, varijo konstrukcije mostov, politikujejo in častijo bogove, junake in mite, dokler se jim mesto ne spremeni v industrijsko, agrarno, trgovsko in karnevalsko oazo.

Ptuj je mesto mask. Pesnik Aleš Šteger pravi, da je Ptuj mesto skritega, mesto pregiba, mesto nagubanih perspektiv. Maske so povsod: smehljajo se s pročeljih hiš, navdušujejo otroke, preproste ljudi, tujce, politike, tovarnarje, obrtnike, igralce, slikarje, fotografe, pesnike in glasbenike. Maska je v najstarejšem slovenskem mestu oko neba, stražarka pokrajine. Ptujska maska ne izdaja, nikogar na pusti na cedilu, vroče glave ohlaja, odganja žejo, ponuja kruh, kroti mladino, ki ponoči razbija kante, in skrije ljubimca, ki si v snegu utirata pot v park. Demoničen predznak kurentove maske je zapisan zaradi energije, ki se v njo pretaka iz reke na obrežje, z obrežja v zemljo, v beton in asfalt. Če se je Mitra izvil iz skale, je kurent delo vode in zemlje. In maska – tista, ki je na pročelju hiše v Jadranski 4 – je poklicala kurenta iz vasi v mesto. Zato je nova maska urbanizirana zapuščina Ptujskega polja. Kurentova maska že od 19. stoletja apostrofira mesto, ki ga sicer meščani razumejo vsak po svoje. Zato je na ptujskem karnevalu toliko mask. In tisoč kurentov! Njegova maska izraža napetost in milino, ostrino in dobrodušnost. Kurentova maska je sicer zastrašujoča, nadnaravna, demonična, iz onostranstva, a strahu, nenormalnosti in samote ne poudarja, niti vsiljuje. Maska je preprosto maska. Za njenim ogrodjem se skriva človeški obraz, ki ne preži na slabotnega, ne udarja po nemočnem. Kurentova maska je izjemen aksiom virtualne resničnosti; tiste, ki ustvarja vektorske produkte in strukturo množičnih pogledov.

Ptuj je mesto – muzej. A njegovi zakladi so v depojih! Bodo leta 2012 v ulice in na trge prikorakale rimske in srednjeveške skulpture, socialistični spomeniki, konstrukcije in instalacije? Bo že jutri Prešernova ulica polna rezbarij in sarkofagov, pilastrov in stebrov, kamnitih miz in reliefov. Bodo ob portalih in pod okni hiš strašili demonski liki, govorili kamniti loki, nagrobniki in žare, lonci in noži, čaše in zaponke, verižice in uhani? Bodo zabrneli Puhovi motorji? S poslopij bodo visele zastave in prapori vseh rimskih legij, madžarskih, ogrskih in turških vojska, nacističnih polkov in partizanskih odredov. Med hišami bodo razpeta platna s keltskimi, rimskimi, slovanskimi, ogrskimi, turškimi in slovenskimi grbi in pečati. Bodo pred magistratom meščani nosili apele nezadovoljstva: kje dobiti delo, kako obnoviti staro mesto, kako na strehe vgraditi sončne celice in na kateri strehi naj bodo strešna okna?

Ptuj je mesto vina. Sedim v gostilni Ribič ob reki Dravi in srkam radoživca, laški rizling z Majskega vrha. Vino ima vonj po sveži jabolki, njegova barva v kozarcu idealna, rumenkasto zelena, cvetlica sveža in nežna, polna in mehka kot natakaričina zadnjica. Kozarec, ki stoji pred mano – na mizi, pogrnjeni z belim prtom – riše senco, nekakšen podolgovat obraz. Razločno vidim nos, oči in usta. Maska? Sem že obseden z njo? Takoj naročim kozarec vina. Tedaj v restavracijo vstopi moška družba. Sedejo in spregovorijo; manjši s tipično ptujsko govorico, izbrano oblečeni moški pa škripajo z jezikom, ki ga na Ptujskem redko slišim. Prisluhnem jim. Ptujski župan, dr. štefan Čelan, svojim gostom vehementno razlaga: »Mesto bo v času projekta Evropska prestolnica kulture, leta 2012, staro 1943 let. V letu 2011 ima Občina v proračunu 50 milijonov evrov. Od te vsote namenjamo 30 milijonov evrov za zakonske obveznosti: stroški delovanja uprave, javnih zavodov, socialni transferi. Dobrih 20 milijonov je namenjenih investicijskim izdatkom. Ker želimo, da v prihodnjih letih mesto postane zelena občina s samozadostnim energetskim potencialom, največ denarja namenjamo okoljskim investicijam. Pomemben projekt je tudi Evropska prestolnica kulture; za izvedbo programov bo milijon evrov. Tako kot je v mikroskopsko majhnem jedru atoma skrita vsa njegova energija, je v na videz majhnem mestu skrita ogromna multikulturna preteklost, ki obeta neizčrpno multikulturno prihodnost. Zato podpiram Art&Heretage Carneval kot projekt nesnovne kulturne dediščine in ga uvrščam v kulturno prestolnico. In kurent sodi zraven, tudi tradicionalna pustna dediščina sodi zraven. Obredja so povezana s potrebo po razvoju zavesti, ki bo človeški redukcionizem spremenil v holizem.«

Ptuj je mesto ljudi. Mesto, ki popotnika s svojo podobo začara od daleč. In kdor pride na Ptuj, pusti v njem srce, tu in tam tudi svojo masko.